Page:Parépou - Atipa, 1885.djvu/15

Le texte de cette page a été corrigé et est conforme au fac-similé.

Ça oune gòré solide, résonnabe. Li ca travaille, kou difé. Magré cinquante bonne annein, yé souhété li caba, a pas toute nègue, qui pouvé fait li wai oune point.

Quand li té pitit, li té allé la lècole ; mé, so tête pas té, pou zaffai yé ca montré la chèfrè. Li entré nanne, li soti bourique. Ça pitit moceau quichose li anpprendne, a jousse, pou yé pendne li, si li touché papié. Faut pas crai, pou ça, li ça oune sotte non !

So nom, di vrai, a Lorimé. Fòce li content atipa, toute so zanmi c’ appelé li, Atipa. Nom la rété pou li.

Li ca bin prend so coup l’ sec, kou toute moune ; mé, li pas tafiatò. Meinme, quand li contré, qué oune maite dileau yé la, so plési a di charadé li.

Bosobio li, ça oune nègue Riacoubo. Li ça sosso. Anvant mine d’ò, li pas té jain vini Cayenne. Michaint pitit nègue, plein qué mal kiò, gros vente. Li pas fouti souppòté oune coup l’ poing di Atipa. Yé contré, si souvent la placè, Atipa prend li, anmitié, bin qui Bosobio pi jonne passé li.

Yé c’appelé li, Bagasse. So gros vent la, fait yé baille li nom, Bosobio, la placè. Souvent,